Vse se je začelo zares dogajati dobro leto nazaj, torej leta 2014 spomladi oz poleti, nekaj mesecev pred Lucasovim rojstvom, ko mi je zares odličen prijatelj, stari dobri Štrk, gradbenik po profesiji, predlagal, naj si kljub vztrajanju pri "tipskih" montažnih hišah slovenskih proizvajalcev, vzamem čas in premislim o projektiranju svoje hiše. Povsem custom hiše. Ker ve, da sem blazno kompleksna osebnost, kvazi umetnik in zmeden perfekcionist, ki je vse tipske tlorise neumorno znova in znova obračal na glavo. Pa sva se z najdražjo končno kar lepo odločila, da gremo v svoj projekt. Zakon :D
V pričakovanju novega člana družine je adrenalin podzavestno že konkretno pumpal in če ne drugega, je bilo potrebno vso nakopičeno energijo ter latenten stres nekam kanalizirati in biti seveda hkrati tudi kar se le da koristen. Ker zdaj pa res ni več časa, saj se blazno mudi, prihaja namreč najin(!) otrok in mu je potrebno omogočiti vse najlepše, kamor sodi tudi rubrika zdravo okolje, in ja, ker zdaj pač vlada pregovorna slovenska panika. Sem in nisem sarkastičen. Prehlad po znanem slovenskem reku traja en teden brez zdravil in sedem dni z zdravili. In pri hiši … Ja, enako je. Lahko se spraviš z živci do roba in pa čez, ali pa greš skozi celoten postopek inteligentno, na easy, pa bo rezultat bolj ali manj povsem enak. Bo pa filing pri takšnem paranoiku kot sem jaz drugačen; vedel bom, da sem dal vse od sebe, saj sem se skrajno prekuril, vse do dohtarja za glavo. Kar je po slovenskih standardih (pa vsak to pove zgolj in samo zelooo potihoma) zagotovo dokaz, da je šlo vse kot po maslu in bo hiša super, pa čeprav bom mogoče jaz (končno) užival nekje na parceli, sicer 6 feet under, ampak z (upam, da vsaj takrat) spokojnim pogledom navzgor. Jebiga, treba je z gasom do konca. Končni rezultat pa bo itak bolj ali manj enak. 1:0 za kretenizem, torej.
Že kakšno leto poprej, ko so se nama začele želje glede novega doma precej bolj jasno oblikovati, sva začela z obiski komercialnih ponudnikov hiš, raziskovati najrazličnejše možnosti in se skratka konkretno učiti. Normalnim smrtnikom sta na voljo bolj ali manj dve splošni možnosti in sicer ali greš h komercialnim ponudnikom, ki ti odnesejo praktično vso delo, razen seveda najnujnešega, ali pa se odločiš za povsem custom izvedbo ter globoko vdihneš in ugrizneš v kislo jabolko. Kar vsaj v našem primeru deluje (ja, še vedno) nekako tako, kot da bi se nenadoma povsem sam znašel na ogromni jadrnici, sredi nemirnega vremena, obale nikjer, znanja o jadranju seveda nobenega, saj jadrnice razen s pomola v živo še nisem niti videl … Heh, “zdej se pa pejmo”. No, vsaj v našem primeru je bilo tako, saj sva perfekcionista. Zdaj, ali je to dobro ali ne je sicer povsem stvar osebne presoje, ampak midva pač takšna sva in to vodi v “sploh ne veš, kako globoka je tale zajčja luknja” džir. In je res. Ok, pa saj si strojnik, pasel si se po fiziki (sicer dropout), ona je matematik, skratka oba zelo tehnična človeka, nekaj bo že pomagalo. Bo ja, my ass bo.
Nič ne pomaga, tabula rasa, in vsem, ki nimajo ravno jeklenih živcev in po kakšnem čudnem naključju premorejo še kupa odvečnega denarja, pred takšno potjo svetujem vsaj zares tehten razmislek, kako se lotiti celotnega projekta in ostati na pozitivni strani mentalnega borderlajna. Pri nas smo se odločili, da gremo s projektom naprej in posledično na glavo, je pa dejstvo, da je osebna tehnična priprava (če hoče naročnik seveda konkretno vedeti, v kaj se podaja in imeti detajle pod nadzorom), podobna opravljanju vsaj enega letnika spodobnega faksa. Jap, res je. Veliko nas pozna montažne, zidane, skeletne ipd hiše, poznamo toplotne črpalke, rekuperatorje, vsaj nekje smo mogoče že slišali za drenaže, v sketchu obvladamo urejanje parcel in izkope za osnovno ploščo, seveda je tudi marsikdo kakšno videl celo v živo, morda tudi kakšno ob večeru zalil … Pa ti to eno figo pomaga, ko se zadeve lotiš zares. Mastna razlika je med casual prebiranjem priloge Delo in dom po nedeljskem kosilu, takole malo za relaksacijo, ali pa planiranjem, komu točno bo šlo tistih petnajst tisočakov za toplotno črpalko in rekuperator. Ja, deset ja, za eno dobro toplotno črpalko z delom, ki ne bo kot lada desetka, več na servisu kot na cesti. In pri kompletnem znesku gradnje ti dve alineji sploh ne predstavljata kakšnega bistvenega zneska. Sta pa intrigantni, ker kljub dnevom in dnevom sedenja pred listi, pdfji, skicirko in kalkulatorjem, kot strojnik še vedno ne vem kaj izbrati. In te počasi nervira. Pa prezračevanje z rekuperatorjem ene pet tisočakov, pol od tega rekuperator, pol pa cevi in delo. Pa sem enmejčkn še falil navzdol. Pa okna in vrata, koliko bo kvadratov vsega, pa senčila, ki bodo morala biti avtomatsko vodena, pa CNS, pa še pol miljona drugih stvari … Ja seveda si obseden s kontrolo nad vsem, stremenjem k popolnosti, saj že zadnjih 23 let živiš v hiši staršev in sorodnikov, katere prenova je bila nagnusno draga, narejena pa v maniri jugo 45, z nekoliko oguljeno Hugo Boss prevleko. Polna napak, katere so posledica slabih odločitev, predvse pa huronskega hitenja. In tetine stalne histerije, ki takrat na delavce zagotovo ni vplivala ravno blagodejno, rezultat pa je precej razumljivo en navaden “pejtnourt”. In tega ne bi več. Nikoli več. Želja je hiša, katere se ne bo potrebno dotakniti vsaj dvajset, še raje trideset let. Pa ne da sem len, daleč od tega, ampak popravljanje nečesa, kar bi moralo brez večjih težav povsem nemoteno funkcionirati vsaj naslednjih 30 let pa nikakor ne sodi v kategorijo velikih zmag in s tem povezanim osebnim zadovoljstvom. Tudi novega avta ne bi rad vozil na reklamacijski servis vsakih nekaj mesecev.
Dejansko lahko potrdim, iz lastnih izkušenj, da način samostojne gradnje za ljudi, ki imajo slabe živce in so poleg tega še nagnjeni k nepotrpežljivosti, ni ravno najprijetnejša opcija. Ker vse traja in traja. Potem pa še malo traja in potem še traja. Tako pač je. Dejansko se je treba na to pripraviti. Ampak v bistvu itak ne veš, na kaj se moraš pripraviti. Tako kot pri prvem otroku. In sedaj razumem, zakaj se toliko ljudi odloči za komercialne ponudnike. Ker je vsaj nekoliko bolj zdravo za živce. Res je, da bo v našem primeru vse 100% prilagojeno našim željam in bo tudi izvedba do potankosti taka, kot si želimo, ampak ima to tudi slabosti. Recimo to, da te, ko je glava že petkrat prepolna sekirancije, živci petnajstkrat prekurjeni, kar iznenada zgrabi depresija. Tista prava, za na tablete. Kar ni simpatično. Niti najmanj. No, pa da ne bo kdo mislil, da navijam za komercialne ponudnike, ampak ... Težka zna biti tale, ampak boj pa bo, boj :D
PS: Pravijo, da je pri vsem najpomembnejša pot, ampak roko na srce že komaj čakam, da se ta pot konča v bodočem atriju, na ležalniku, uživajoč z mojo družinico.