Eppur si mouve

Zadnji sestanek z Jasno je bil sila fajn, v roke sva dobila vodilno mapo. V glavnem, kup papirjev, ki jih sam ne bi zbral v ene treh življenjih. Odlično. Vse je videti super fajn, ravno prejle pa sem od Jasne dobil še mail s prvimi soglasji. Dober filing, ni kaj :) 

Hiša je doživela še nekaj malega popravkov, ampak gre za povsem mikro zadeve, o katerih se ne splača niti pisati. Biljardnico bomo še za odtenek razširili, kar je super, o ostalih detajlih pa, ko bo več znanega. 

Sedaj pa prihajajo precej pomembne zadeve, ena od njih je definitivno odločanje o načinu gradnje. Zidana? Skeletna? Kaj drugega? Roko na srce, ne vemo še. Dneve pasivnih hiš smo družinsko (zbrano je vohljal tudi naš enoletnik Lucas) izkoristili za ogled nastajajoče, tudi Jasnine, pasivne hiše starega prijatelja Tomaža (pasivna hiša Vižmarje, na Jasnini spletni strani), s katerim pa se, roko na srce, res dolgo nisva videla in tako niti nisem mogel vedeti, da dela. Hiša je super, je pa, kot že omenjeno, zidana. Nič neznanega, seveda, saj sem tega v življenju videl precej, mi je pa trenutno vseeno nekoliko nenavadno, saj zadnji dve leti govorimo le o lesu, skeletih ipd. Plusi in minusi, seveda. Plus zidane hiše v našem primeru predstavlja predvsem nižji končni strošek izdelave in se na koncu lahko to kar konkretno pozna. Minus, in to precej velik, pa je v našem primeru definitivno dolga doba sušenja. Pri skeletni gradnji je vse bolj ali manj super, naravno in zdravo, je pa seveda dražje. Ampak zaenkrat so to seveda zgolj špekulacije; dokler ne dobimo predračunov za oba različna sistema, je vsako pisanje brezpredmetno. Smo pa dobili okviren predračun za slovenska okna M-Sora Panoramic in znaša skupaj s senčili Medle slabih 25k eur. Jah, nekaj denarja pa je, tole ;) Veliko, na prvi pogled, ampak roko na srce, kvadratni meter takšnega stekla stane približno (s pudarkom na približno) toliko kot stane kvadratni meter stene s fasado.

Trenutno je vse še malo megleno, ampak se bo kaj kmalu vse razjasnilo :) 

Pa še link do našega projekta na Jasnini spletni strani :) 

http://www.arhitekturastarc.si/pasivna-hisa-v-kostanjevici

Začenja se

Uf, Jasna svoje delo resnično obvlada in je dejansko vrag odnesel šalo; začenja se dogajati na polno :D Phpp izračun narejen, hiša gre brez težav v pasivni rang, kaže celo na težave s pregrevanjem objekta. En, dva, tri, popravki narejeni. Zahodno trikotno okno gre ven, nadomestila ga bo drugačna konfiguracija, sem povsem prepričan, da bo mega. Okno bo permanentno senčeno in sicer tako, da bo vsaka druga letvica lesene macesnove fasade potegnjena mimo okna, vse do vrha. Južno stran bomo najverjetneje senčili s pomičnimi senčili oz pergolami. Biljardnica oz letna kuhinja se je pomaknila iz atrija pod parkirišče, kar v bistvu pomeni kar velik finančni prihranek, saj je bilo parkirišče zasnovano že prej. Zakon :) Hude rešitve, ni kaj, sledi še nekaj usklajevanja in IDZ bo kmalu nared, potem pa sledi PGD. Jasna dejansko dela hitreje kot sama sploh lahko dojemava. Briljantno. Pol stanovanja je že polepljenega z vsemi zasnovami, popravki pa še kar letijo, ufff :D Sedaj že prihaja trenutek, ko se bomo odločali glede načina gradnje in začeli z izvajalca; sicer imamo še odprte vse možnosti, vendar prevladuje želja po skeletni gradnji, saj se nama zdi nekako najbolj natur. Sva povsem neobremenjena s tem kaj pravijo drugi (neposvečeni statisti), objekt mora ustrezati našim željam ter potrebam in lahko dejansko rečeva, da je vse skupaj abnormalno bolje kot sva si sploh upala predstavljati. Seveda lovimo tudi finančni domet, kar je Jasna brez vsakih težav sprejela in hiša dejansko ne vsebuje ničesar finančno nepotrebnega. Za naš okus, seveda. 

Ogrevanje bo TČ zrak-voda, za svež zrak bo skrbelo prezračevanje z rekuperacijo, stene pa bodo difuzijsko odprte, kar pomaga pri odvajanju vlage iz hiše ipd. Glede CNS-a je še vse odprto, so pa z moje strani zrisani že vsi lan priključki, hehe, saj tu pa ni šale. Kar bo avtomatiziranega že v štartu naj bo, razpeljava za naknadne kontrole bo pa vsaj pripravljena. Želim si senzorja za dim/monoksid in pa vodo, kako ju bomo pa rešili, bomo pa še videli. V pasivni hiši je kuhanje s plinom žal vsaj nezaželjeno, če že ne prepovedano, tako da bo vgrajena indukcija. 

Dejansko ne želimo biti sužnji ničesar in bo prav tako pri hiši; pasivna gor ali dol, če se nam bo zluštalo odpiranja oken, jih bomo pač odpirali. Pomembno nam je, da je objekt zgrajen tako kot smo želeli, predvsem pa za takrat, ko bomo takšno specifikacijo želeli v popolnosti izkoriščati. Hard core pasivni puritanci bi mi verjetno prisolili kakšno zaušnico, ampak kako jaz uporabljam svoj objekt, je pa na koncu povsem moja stvar. 

IDZ

Dobili smo idejno zasnovo in vse kar lahko rečemo je le: TOOOOOOPPPP!!!! Naša cenjena arhitektka/projektantka Jasna (Ariana Starc) svoje delo obvlada do potankosti, iz prejetega je več kot očitno, da je pozorno prisluhnila našim žejam oz iz nas izvlekla vse potrebne informacije. V enem kosu je narejena celotna situacija, po tretji korekturi notranjosti (drobne zadeve) pa prelepa hiša postaja še bolj popolna. Za naš okus, seveda. Zelo smo zadovoljni z njenim odnosom, odzivnost je na vrhunskem nivoju in nič ji ni pretežko. Takoj smo dobili tudi 3D in res veliko barvnih printov vseh potrebnih pogledov. Zakon :D Komaj čakamo nadaljevanje zgodbe, saj je Jasna naše potovanje iz male nočne more z nekaj pdfji spremenila v dobrovoljno prikimavanje oz odobravanje. 

Celoten objekt v atriju vključuje še biljardnico/letno kuhinjo ter zakjučke atrija, oporni zid, nad njim pa garažo za tri avtomobile. Hiša je zasnovana tako, da jo bomo navkljub nekoliko upscale zasnovi verjetno brez težav izpeljali, nekoliko večji oz neroden zalogaj pa zna biti kar nekaj betona, ki ureja okolico, možne deroče vode ipd. In ker sam nisem naklonjen betonu (alergija na ves beton iz Šiške), bomo morda iskali bolj naravne in lažje (masa materiala) rešitve kot so les ipd, če bo šlo skozi zaradi statike ipd. 

Skratka, zaenkrat vse prav dbest :D #veselismo

Geodetski posnetek

Geodetski posnetek narejen. Sodelovali smo s podjetjem Geodeti d.o.o. iz Grosuplja in jih lahko le pohvalimo. Ob dogovorjenem času so bili na parceli, vse opravili profesionalno ter hitro, cena pa je bila tudi povsem ugodna in račun takšen, kot smo se dogovorili. Komunikacijo s projektantko so vodili sami in nam celo poslali posnetek v fizični obliki (mape in tiskanine) še pred plačilom računa, čeprav naj bi ga dobili šele po plačilu. Skratka, lahko jih samo pohvalimo in bomo z njimi z veseljem sodelovali še pri sledečih geodetskih postopkih.

Tako se dela, bravo Geodeti d.o.o. :)

Jest bi pa mel oziroma kako se je vse skupaj začelo

Parcelo bi mel, sem se odločil in mislim, da bo točno deset let tega. Bila je ena taka kul, small talk debata in možakar vehementno razlaga, da je nekje okrog Mokronoga, če me spomin ne vara, kupil vinograd. Fejst dec, ki vedno zbuja dobro voljo. In še zidanico je dobil zraven. Jojmene, v meni se v trenutku nekaj zgane, takole na juhej, in si rečem, buhdej sreče, Berni bi tud mel parcelo. A veš, tista impulzivna, super-feel reakcija, ki je zelo podobna tostesteronski levje rjoveči "jaz sem pa superman" ter "kdo nam pa kej more" hrabrosti, katero možakarju nabilda vsaj ene pet pirov, Kar meni sede sto na uro, ko se odločam glede kolektivizacije stvarnih zadev, saj načeloma, po predhodnem jam session-u, res vem kaj hočem in tako z odločitvijo navadno precej hitro zaključim. In mi je to tudi kul, ker bolj kot ne slabo prenašam čakanje oz. sodim med nepotrpežljive; o tej moji karakterni pritiklini sem se že razpisal. 

In omenim doma, pa mati pravijo, da imajo v Mestu (NM) gospo nepremičninarko. Jaz nebodigalen na netu pregledam vso ponudbo parcel tistega konca in najdem nekaj kar bo vsaj za izhodišče povsem ok. Gospa halo, halo, pičim v NM in midva obutih nog naokrog. Še z mojim srčnim belim bemflnom. Un mafijozar model iz začetka devedesetih, zelo verjetno najboljši avto, kar sem jih kdaj imel. Pa je zbolel na glavi in je šel žal od hiše. Ja, bil sem zloba, res grd, da sem ga bolančkanega pustil na cedilu, samega, povsem samega. In sem še dandanes kar malo siten, ko se spomnim tega. Bog mu daj zdravja in sreče, baje je šel s črnimi možmi v Liberijo. No, dovolj o Nemcih, nazaj na hlapce. Aja, sori, Slovence.

In prideva s teto nepremičninarko na parcelo, pa mi parcela, moram reči, ni bila prav nič všeč, saj je šlo za zgolj malo večjo zaplato zemlje, staršno postrani, in bi takole na prvo žogo lahko mirne vesti dejal, da bi bil na takšni strmini prav čeden vinograd. Ali pa smučarska skakalnica. Ali pa mtb 4x proga. Ampak bajte pa ne bi delal na cca 20 odstotnem klancu, res ne. No, pa je teta opazila, da kakšnih huronskih izbruhov navdušenja ravno ne zaznava in me vpraša, kaj pa bi jaz v bistvu želel. No, najprej ji prijazno odgovorim, da je na sliki tole delovalo precej bolj naravnost in v isti sapi še navržem, da že od majhnega sanjam o enem fajn čednem ravnem traku parcele, na katerem bosta gozdiček in pa potoček. In ker so Dolenjci precej uspešni prodajalci je takoj odgovorila, da ima ravno nekaj takega nekaj km stran. Hmmm, ok, najbrž je tole ponudila malo na silo, ampak poizkusiti ni greh. Bolj kot ne se vseeno raje pripravim na morebitno razočaranje. Prideva do regionalke, parkiram avto in nekaj malega prepujsava še na po-peš. To je to, pravi, jaz pa bolj kot ne tiho buljim naokrog in se slinim po videnem. Uau, krasno je. Podebatirava še o vseh detajlih in skleneva kupčijo. Imel sem totalen krompir, kupil sem drugo parcelo, ki sem jo videl. In mi je vsak dan bolj všeč, že zadnjih deset let, cena pa je očitno vključevala še super sosede. Sedaj pa le še zadnja malenkost, naša hišica :D

Potrpljenje

Jaz bi vse takoj in kar se le da najbolje. No, ampak svet se ne vrti po mojih željah, predvsem pa nikakor ni ukrojen v tej maniri. 

Tisto o prehladu in zdravilih smo v enem prejšnjih zapisov že srečali, ampak mene pa pamet ne sreča in ne sreča. Že zadnjih 39 let ne in sem glede tega še vedno tisti majhen vzhičen fantič, ki nikakor ni znal počakati. Pa vem, da bo vse kul, ko bo čakanja enkrat konec, in da bom na vso to čakanje bolj ali manj pozabil, ampak mi tista zoprna nestrpnost kar ne da in ne da miru. Lep trenutni primer je avto. Jap, avto. Ker se spravljava v gradnjo hiše se zavedava, da bova v prihodnjih letih zelo težko prišla do novega avta in sva, glede na to, da bomo vsak dan "štepali" cca 200 km avtoceste, od doma, do firme in nazaj, preračunala da je verjetnost, da bo kateri od sedanjih dveh jeklenih konjičkov kos takšni nalogi še naslednjih pet let, kar konkretno majhna. Predvsem glede na starost obeh in dejstvo da imata na števcu en nekoliko manj kot 200k km, drugi pa že nekaj čez. No, v to enačbo je vključen še naš mali enoletnik in tako moja ultra zaščitniška komponenta tega pač ne zmore zanemariti. Pa sva naredila ene 840 mio kalkulacij in prišla do zaključka, da bova nekako le uspela priti do novega avta, ki bo vsem (predvsem varnostnim) zahtevam, upava, tudi ustrezal. Čakalna doba cca tri mesece. Prodava en avto, položiva aro in tako konec julija potrdiva naročilo, ježešna, sedaj pa se tole čakanje res že kar vleče. Upoštevajoč dejstvo, da imamo za odčakati še vsaj dober mesec, preden se bo znašel na našem dvorišču. Ja, ampak jaz bi ga imel že danes. Ja no, ne pa ne boš, vsaj še tale dober mesec čakanja ti nikakor ne uide. Grrrr, ampak jaz bi .... No, in tako vsak dan. 

Ampak za piko na i, je tu še (precej bolj pomembno) čakanje na idejno zasnovo hiše. Ja, povsem novo zasnovo V.2, saj so prvotni načrti hiše V.1 neslavno splavali po vodi. Zamenjala sva projektanta in delo prepustila precej bolj izkušeni osebi. Pa ne, da je bilo s prvo projektantko kaj narobe, vse je bilo ok, le pomanjkanje izkušenj izven samega projektiranja stavbe (upravni del) je bil vzrok, da bi vse skupaj trajalo predolgo, saj bi bil to njen prvi resen projekt, naša lokacijska informacija pa je precej smotana in mora delo opraviti nekdo, ki je precej bolj izkušen. Ker je treba občinarjem vsak sleherni gabarit predstaviti tako, da bodo zadovoljni, njihovi pisarniški stolčki bodo še vedno topli, saj njihovi šefi ne bodo opazili nobenih diskrepanc, v občinski mošnjiček  pa bo kapnilo kar nekaj denarja od našega plačila vseh potrebnih prispevkov ter davščin. Tako to pač gre.IDZ pričakujemo v nekaj tednih, tako kot je bilo z Jasno dogovorjeno. V bistvu ji tako zelo zaupava, da sva ji podala zgolj osnovne želje ("samo" 35 strani dolg brief) in sedaj čakava na končni rezultat, prve obrise naše nove hišice. Včasih se mi zdi, da predhodno govorjenje oz pisanje o takšnih zadevah prinaša nesrečo (jebeštrga pa vraževerje) ampak tega se de-facto želim znebiti. 

Njena dela so nama zelo všeč in ni vrag, da ne bo zrisala naše pravljične hiške :D Ki ne bo velika, saj nočemo kamna okoli vratu. Najverjetneje bo cca 120 m2 v pasivni izvedbi, kar je za tričlansko družino (oz šest, če upoštevamo še naše tri super mucke) povsem in čez glavo dovolj. In ker imamo nekaj manj kot 3000 m2 zemlje pravimo, da bomo imeli ravno toliko veliko hišo; nekomu, ki je odraščal v Šiški, v hiši sredi samih stolpnic in blokov, ta možnost svobodnega gibanja po parceli predstavlja nepopisen zaklad. Delamo na najboljši možni integraciji objekta z naravo. Ja, komaj čakamo na rezultate. In ja, še malo bo treba počakati, saj Jasna zaključuje projekt, ki je bil na njeni risalni deski že pred našim. Ampak jaz sem nepotrpežljiv in že takoooo komaj čakam, da vidim, kaj bo nastalo :) Najprej seveda predvsem zaradi zasnove hiše, to nam je res strašno pomembno, potem pa sledi zbiranje vseh 17 miljonov predračunov in vso ostalo jajcanje. Jaz pa sem takoooo nepotrpežljiv in si grem na jetra.

Kombinacija čakanja na avto in idz je torej kar zajeten zalogajček za nepotrpežljiveža. Ampak saj bo kmalu. In ker bo vse super, bom potem toliiiiko bolj vesel ;) Potrpljenje je božja mast in slej ko prej se ga bom moral naučiti.

Šalabajzer

Šalabajzer. Osebnostna značilnost, s katero sem v življenju strašno skregan. Konkretno. Pa je šalabajzerjev žal prepolno. Na vsakem koraku jih najdeš preveč. In ravno šalabajzerji so tisti, zaradi katerih me je pogosto precej strah same gradnje. 

Pri sebi tega pojma oz stanja sploh ne prenesem. Ker se zavedam, da mora biti nekaj kar dam iz rok zares odlično. Ne delam predolgo in naredim kar se le da popolno. Po mojih standardih, seveda. In gre to pri meni marsikomu na živce, ampak kaj morem, tak pač sem. In si ne znam predstavljati, da me bo kateri izmed obrtnikov npr petkrat "nategnil" s tajmingi oz čim podobnim. Kot se je zgodilo Štrku, da mu je prišel veliki gospod izkop delati šele v sedmo. Meni se dobesedno utrga. 

Zabavno bo, ko bom v pogodbo zapisal, da posel, v primeru da izvajalca na dogovorjen dan (+/- nekaj ur) ne bo na objekt, gladko odpade. Pa še penali bodo. In ja, res bo tako. Dobro, to je moj karakter, drugače pa vsak po svoje, seveda. In zelo jasno bo tudi napisano, da bo dobil točno tak znesek kot smo dogovorjeni in tudi centa več ne. Plačam predračun, če bo potrebno, ampak striček oz gospa, prej pridi na objekt, zaradi mene lahko petkrat, in zares dobro preračunaj koliko, kako in kaj. Ker ne dobiš tudi centa več. In to raje razščistimo prej. V poplavi vseh obrtnikov se bo zagotovo našel kdo, ki mu moj način ne bo tuj in bo ok. Ja, you wish, haha. To bo še pestro, lol :)

Lejga, kobacavčka

Veš že skorajda vse, kar je treba vedeti o pripravah na snovanje objekta ter samo gradnjo, konkretno načitan, pri poznavanju arhiekture že po desni prehitevaš vsaj Gaudija in se tako nafuran s strašno samozavestjo lotiš skiciranja bodočega brloga, nekako tako, kot da to pri svojih 39-ih počneš že zadnjih 53 let, vmes pa se samozadovoljno z očmi sprehajaš po vseh virtualnih priznanjih in ostalih odličnih trofejah svojih preteklih arhitekturnih dosežkov in uživaš v forte epohalnem stavku svoje najljubše opere.

Brihten, morda kar nekoliko samozavesten. In začneš, opotekajoč se po listu, postavljati prve temelje umetnine, ki bo vsak sleherni dan, ki ti je še na voljo, na obraz privabila zadovoljen nasmešek in veljala kot jeklena samopotrditev. Oujeaaaa. No, pa vendar je počasi že konec tvojega favorite komada in se zamenja na drug štiklc, ampak ja, osnovne zunanje mere so že nastavljene. Uau, kar nekoliko počasi gre, ampak bo, pa saj tudi Sagrada Familia prav tako ni zrasla ravno čez noč. Letna kuhinja je že skicirana, pa drevesa, park dobiva obliko in tako naprej. Ja poglej, še lep macesnov ovoj za zunanjo enoto toplotne črpalke je skiciran. Tudi perilo je že pobrano in nato obešeno sveže oprano, sendvič je bil okusen, muce so dobile že repete papico, čeprav smo uvedli nov, strog režim prehranjevanja, saj so se začele preveč rediti. Pa posoda je tudi že pomita, lepo in počasi. No, ampak moj arhitekturni mastermind hiše še vedno ni spravil dlje od tistih famoznih, hrabro potegnjenih štirih črt. Komp fura že tretjo plato s playliste. Hm, ne gre, najbrž imam umetniško blokado.

Zunanjemu opazovalcu dejansko deluješ kot otročiček, ki ima pred seboj prvič priložnost prijeti za žlico in sam pojesti svoj top puding. Tisti z otroci zagotovo vedo, kako je to videti. Ampak otročiček je otročiček in je vse skupaj romantično in zabavno, ker veš da napreduje, ko pa vidiš tako jesti odraslega, veš da niti pod razno ni ok in več kot le verjetno vsaj v srcu pomiluješ. No, moji poizkusi arhitekturnih presežkov spadajo v točno to kategorijo, Pomilovalnico. Da ne dolgovezim, vsi poskusi so bili vredni točno enega piškavega oreha in sanje o prejetju nagrade za arhitekturni Mont Everest, vsaj sredi Firenc, so bile vse bolj na strani prebujanja. No, v bistvu … nimam blage, nimam niti občutka, niti kančka talenta in namesto, da bi naredil kaj pametnega, sem izgubil nekaj ur življenja, da bi si končno dokazal, da na Zemljo de-facto nisem bil poslan s tem namenom. No, pravi namen mi bo upam jasen vsaj nekje do smrtne postelje, ampak biti arhitekt, kaj šele odličen, zagotovo ni moja misija. Niti pod razno. Res je, da sem vešč tehničnega risanja, ampak je to v dotičnem primeru vredno ene toliko, kot nič. Ok, saj tudi elementarne idejne zasnove ne spravim skupaj. Tlesk po mizi (figurativno), potrebujemo arhitekta oz pravilno, projektanta. In to več kot očitno. 

Končno sem prišel k pameti. No, to je sicer relativno, ampak slabše ne bo. Ampak koga? ...

Posrk v vrtinec oziroma uvod v to in ono

Vse se je začelo zares dogajati dobro leto nazaj, torej leta 2014 spomladi oz poleti, nekaj mesecev pred Lucasovim rojstvom, ko mi je zares odličen prijatelj, stari dobri Štrk, gradbenik po profesiji, predlagal, naj si kljub vztrajanju pri "tipskih" montažnih hišah slovenskih proizvajalcev, vzamem čas in premislim o projektiranju svoje hiše. Povsem custom hiše. Ker ve, da sem blazno kompleksna osebnost, kvazi umetnik in zmeden perfekcionist, ki je vse tipske tlorise neumorno znova in znova obračal na glavo. Pa sva se z najdražjo končno kar lepo odločila, da gremo v svoj projekt. Zakon :D

V pričakovanju novega člana družine je adrenalin podzavestno že konkretno pumpal in če ne drugega, je bilo potrebno vso nakopičeno energijo ter latenten stres nekam kanalizirati in biti seveda hkrati tudi kar se le da koristen. Ker zdaj pa res ni več časa, saj se blazno mudi, prihaja namreč najin(!) otrok in mu je potrebno omogočiti vse najlepše, kamor sodi tudi rubrika zdravo okolje, in ja, ker zdaj pač vlada pregovorna slovenska panika. Sem in nisem sarkastičen. Prehlad po znanem slovenskem reku traja en teden brez zdravil in sedem dni z zdravili. In pri hiši … Ja, enako je. Lahko se spraviš z živci do roba in pa čez, ali pa greš skozi celoten postopek inteligentno, na easy, pa bo rezultat bolj ali manj povsem enak. Bo pa filing pri takšnem paranoiku kot sem jaz drugačen; vedel bom, da sem dal vse od sebe, saj sem se skrajno prekuril, vse do dohtarja za glavo. Kar je po slovenskih standardih (pa vsak to pove zgolj in samo zelooo potihoma) zagotovo dokaz, da je šlo vse kot po maslu in bo hiša super, pa čeprav bom mogoče jaz (končno) užival nekje na parceli, sicer 6 feet under, ampak z (upam, da vsaj takrat) spokojnim pogledom navzgor. Jebiga, treba je z gasom do konca. Končni rezultat pa bo itak bolj ali manj enak. 1:0 za kretenizem, torej.

Že kakšno leto poprej, ko so se nama začele želje glede novega doma precej bolj jasno oblikovati, sva začela z obiski komercialnih ponudnikov hiš, raziskovati najrazličnejše možnosti in se skratka konkretno učiti. Normalnim smrtnikom sta na voljo bolj ali manj dve splošni možnosti in sicer ali greš h komercialnim ponudnikom, ki ti odnesejo praktično vso delo, razen seveda najnujnešega, ali pa se odločiš za povsem custom izvedbo ter globoko vdihneš in ugrizneš v kislo jabolko. Kar vsaj v našem primeru deluje (ja, še vedno) nekako tako, kot da bi se nenadoma povsem sam znašel na ogromni jadrnici, sredi nemirnega vremena, obale nikjer, znanja o jadranju seveda nobenega, saj jadrnice razen s pomola v živo še nisem niti videl … Heh, “zdej se pa pejmo”. No, vsaj v našem primeru je bilo tako, saj sva perfekcionista. Zdaj, ali je to dobro ali ne je sicer povsem stvar osebne presoje, ampak midva pač takšna sva in to vodi v “sploh ne veš, kako globoka je tale zajčja luknja” džir. In je res. Ok, pa saj si strojnik, pasel si se po fiziki (sicer dropout), ona je matematik, skratka oba zelo tehnična človeka, nekaj bo že pomagalo. Bo ja, my ass bo.

Nič ne pomaga, tabula rasa, in vsem, ki nimajo ravno jeklenih živcev in po kakšnem čudnem naključju premorejo še kupa odvečnega denarja, pred takšno potjo svetujem vsaj zares tehten razmislek, kako se lotiti celotnega projekta in ostati na pozitivni strani mentalnega borderlajna. Pri nas smo se odločili, da gremo s projektom naprej in posledično na glavo, je pa dejstvo, da je osebna tehnična priprava (če hoče naročnik seveda konkretno vedeti, v kaj se podaja in imeti detajle pod nadzorom), podobna opravljanju vsaj enega letnika spodobnega faksa. Jap, res je. Veliko nas pozna montažne, zidane, skeletne ipd hiše, poznamo toplotne črpalke, rekuperatorje, vsaj nekje smo mogoče že slišali za drenaže, v sketchu obvladamo urejanje parcel in izkope za osnovno ploščo, seveda je tudi marsikdo kakšno videl celo v živo, morda tudi kakšno ob večeru zalil … Pa ti to eno figo pomaga, ko se zadeve lotiš zares. Mastna razlika je med casual prebiranjem priloge Delo in dom po nedeljskem kosilu, takole malo za relaksacijo, ali pa planiranjem, komu točno bo šlo tistih petnajst tisočakov za toplotno črpalko in rekuperator. Ja, deset ja, za eno dobro toplotno črpalko z delom, ki ne bo kot lada desetka, več na servisu kot na cesti. In pri kompletnem znesku gradnje ti dve alineji sploh ne predstavljata kakšnega bistvenega zneska. Sta pa intrigantni, ker kljub dnevom in dnevom sedenja pred listi, pdfji, skicirko in kalkulatorjem, kot strojnik še vedno ne vem kaj izbrati. In te počasi nervira. Pa prezračevanje z rekuperatorjem ene pet tisočakov, pol od tega rekuperator, pol pa cevi in delo. Pa sem enmejčkn še falil navzdol. Pa okna in vrata, koliko bo kvadratov vsega, pa senčila, ki bodo morala biti avtomatsko vodena, pa CNS, pa še pol miljona drugih stvari … Ja seveda si obseden s kontrolo nad vsem, stremenjem k popolnosti, saj že zadnjih 23 let živiš v hiši staršev in sorodnikov, katere prenova je bila nagnusno draga, narejena pa v maniri jugo 45, z nekoliko oguljeno Hugo Boss prevleko. Polna napak, katere so posledica slabih odločitev, predvse pa huronskega hitenja. In tetine stalne histerije, ki takrat na delavce zagotovo ni vplivala ravno blagodejno, rezultat pa je precej razumljivo en navaden “pejtnourt”. In tega ne bi več. Nikoli več. Želja je hiša, katere se ne bo potrebno dotakniti vsaj dvajset, še raje trideset let. Pa ne da sem len, daleč od tega, ampak popravljanje nečesa, kar bi moralo brez večjih težav povsem nemoteno funkcionirati vsaj naslednjih 30 let pa nikakor ne sodi v kategorijo velikih zmag in s tem povezanim osebnim zadovoljstvom. Tudi novega avta ne bi rad vozil na reklamacijski servis vsakih nekaj mesecev.

Dejansko lahko potrdim, iz lastnih izkušenj, da način samostojne gradnje za ljudi, ki imajo slabe živce in so poleg tega še nagnjeni k nepotrpežljivosti, ni ravno najprijetnejša opcija. Ker vse traja in traja. Potem pa še malo traja in potem še traja. Tako pač je. Dejansko se je treba na to pripraviti. Ampak v bistvu itak ne veš, na kaj se moraš pripraviti. Tako kot pri prvem otroku. In sedaj razumem, zakaj se toliko ljudi odloči za komercialne ponudnike. Ker je vsaj nekoliko bolj zdravo za živce. Res je, da bo v našem primeru vse 100% prilagojeno našim željam in bo tudi izvedba do potankosti taka, kot si želimo, ampak ima to tudi slabosti. Recimo to, da te, ko je glava že petkrat prepolna sekirancije, živci petnajstkrat prekurjeni, kar iznenada zgrabi depresija. Tista prava, za na tablete. Kar ni simpatično. Niti najmanj. No, pa da ne bo kdo mislil, da navijam za komercialne ponudnike, ampak ... Težka zna biti tale, ampak boj pa bo, boj :D

PS: Pravijo, da je pri vsem najpomembnejša pot, ampak roko na srce že komaj čakam, da se ta pot konča v bodočem atriju, na ležalniku, uživajoč z mojo družinico.