petek, 02. december 2016

Raste, raste, naša hiška

Po dveh mesecih se spet oglašam, saj je že nekaj za pokazati in da, z napredkom smo zelo zadovoljni, zaenkrat brez večjih težav.

V tehnične detajle se ne bom spuščal, ker se s tem ne želim ukvarjati in je tega tudi preveč, enostavno nimam niti energije vsega zapisovati. Upam sicer, da na koncu bloganja o gradnji ne bom pozabil zapisati vseh ključnih elementov gradnje, v vsak kabel in vijak se pa definitivno ne mislim spuščati, ker imam roko na srce vseh detajlov že vrh glave; želim si, da bi hiša jutri že stala in se končno poberemo iz Šiške. No, ker se to žal ne bo zgodilo, bomo pač še malo potrpeli :)

Gradnja traja že dobra dva meseca in pol in na tej točki lahko rečem, da gre vse precej tekoče, prišli smo že do prve plošče. Stene so praktično pozidane, betonski deli tudi že narejeni, sedaj pa sledita izdelava mostu med kubusom in galerijo ter betonska streha oz ostrešje. Res je, da sva se odločila, da se v samo gradnjo ne vtikava kaj preveč, to je delo vodje izvajalcev ter nadzornika in iz prakse lahko rečem, da bi s svojo prisotnostjo na gradbišču prej motil potek dela, kot nasprotno. Teamu zaupava, če bo prišlo pa do kakšnih resnih napak, jih bodo pač posanirali. Do drobnih napak seveda tudi prihaja, ampak ker gre vse čez več inštanc, se napake odkrije preden se zares zgodijo. Upam, da bo tako tudi v prihodnje.

Prilagam nekaj fotografij (od zadnjih proti septembrskim) iz katerih je kronološki potek gradnje precej dobro razviden in naj slike govorijo zase.

sreda, 14. september 2016

In se je začelo zares :)

Lep dober dan, ljudje sveta :) 

Kar nekaj časa že nisem ničesar napisal, ker bi lahko samo jamral, to pa je početje, ki bolj ali manj nobenemu ne prinaša nič dobrega. Torej, vse se je uredilo in na lep dan, 12.9.2016 smo začeli z deli. Če sem nekoliko natančnejši, zgodilo se je odgrinjanje zemlje, nato pa se začneta izdelava nabrežine ter plavajoče temeljne plošče. No, občutek je naravnost fenomenalen, pa čeprav ne vidiš drugega kot bager, traktor, kamion in nekaj faconarskih delavcev. In ti njihov šef reče "dober dan, gazda", haha, nasmešek do ušes :) Ker prav dosti o vsem niti ne morem več napisati, lahko samo še omenim, da je filing, ko je pogodba z izvajalcem podpisana, avans nakazan, res super. Tudi "nastavitve" izvajalca se spremenijo v "sport mode", če se izrazim po avtomobilistično ;) Začelo se je super in zelo hitro in naj gre tako tudi naprej. Do hiše brez notranje finalizacije (parket, kuhinja, kopalnice, notranja vrata ter oprema) naj bi prilezli v nekje sedmih do osmih mesecih. Pa dajmo :)

Buhdej sreče, pravijo v vasi, in jim sam z veseljem pritrdim. 

Lep dan vsem, B

četrtek, 21. april 2016

Da ne bo pomote

Ljudje smo si seveda zelo različni in nekaj, kar mene nažira, nekaterih sploh ne. Vse to pišem zato, da si kdo, ob prebiranju prejšnjih zapisov, ne bi ustvaril mnenja, da je gradnja obvezno tako velik stres, kot ga doživljam sam. Sploh ni nujno, je pa v vsakem primeru naporno; vsak posameznik ima seveda svojo percepcijo definicije napora. Sam sem perfekcionist, kar je daleč od prijetnega, predvsem pa je to v življenju povsem neprimerno in nepotrebno, saj je funkcioniranje pogosto na meji utopičnosti. In rezultati prepogosto, že zaradi same statistike, ne morejo biti takšni, kot bi si jih želel. Jebiga, saj se učim in skušam spremeniti; upam da mi uspe, preden me spet kakšen burnout ne  razsuje preko meja popravljivega. In to zgolj zaradi tega, ker stalno premlevam to in ono; pri hiši je zaloge za premlevanje, če si investitor tega seveda sploh želi, skorajda neomejeno, sod brez dna, če je pa poleg vsega še perfekcionist in laik obenem, pa je to idealna kombinacija za kakšen izpad psihofizičnih sposobnosti. Ker v nekem trenutku enostavno zmanjka vrvice. Tema. Bolniška. Burnout. Odkurjen do konca. Ja, in tega se je potrebno paziti. Seveda, ponavljam, če je oseba, ki se loteva tovrstnega podviga, k temu tudi nagnjena. Drugače ni panike; utrujenost je prisotna, ampak gre vse mimo. Nas je pa več od tega procesa kar utrujenih. Govorim seveda o lastnem projektu in ne ponudnikih tipskih hiš. Ampak ja, če dočakam konec gradnje in že tako pričakovano selitev v enem kosu, potem mi naše hišice ne more niti pod razno nadomestiti noben ponudnik tipskih hiš. "Sto ljudi, sto čudi" pravi fraza, in prav je tako. Zadnjič sem bežno spoznal par, ki je pri enem izmed komercialnih ponudnikov naročil custom hišo. Kar pomeni, da jima je bilo že tako ali tako prihranjenega precej dela, ko pa je pogovor nanesel na komponente, pa je bil odgovor, da sta pač (kar se tiče elektro in strojnih inštalacij) vzela to, kar oni splošno ponujajo. Se pravi glede toplotne črpalke in rekuperatorja sploh nista nič iskala, okna imajo default in mi je bilo s strani gospe razloženo, da je pri vsem skupaj najtežje izbrati ploščice in opremiti sobe. Malo sem čukasto gledal, ampak ja, ta sistem je za nekoga, ki o vsem skupaj dejansko nima pojma (in ga več niti ne želi imeti), saj gleda na bodočo hišo kot na nekaj v kar ni potrebno vlagati zelo veliko energije, ker najbrž itak ne ve kaj bi s tem, naravnost perfekten. Ko sem se zalotil, da sem vse slišal prav, sem si lahko samo zamrmral nekaj o tem, da je izbira ploščic zagotovo najbolj kompleksen del gradnje. In najzahtevnejši. Zame seveda. Ja, in potem svizec ... Ko se bo potrebno ukvarjati s ploščicami, bo vsega že skoraj konec. Komaj čakam. Aja, mož je videti precej bolj zdelan, ker je na objektu veliko in ploščice več kot očitno pri njem ne sodijo v kategorijo najpomembnejših vložkov kreativnosti in energije. Gospa pa gradnjo vidijo po svoje. In ona gradnje hiše nikoli ne bo opisala kot stres. Blagor ji. Iskreno. Kot sem že napisal, vsak po svoje :D

torek, 05. april 2016

Osebna rekapitulacija

Gradnja hiše zagotovo ni najbolj enostaven projekt, katerega se lahko loti povprečen državljan naše sicer čudovite deželice. Precej bolj enostavno je narediti nič. Ampak ker nisva takšna, sva se resneje lotila snovanja oz razvijanja ideje že 2012. In upala, da se bo nekako kar zgodilo. No, pa se ni "kar zgodilo". Od ideje oz pogovorov s komercialnimi ponudniki montažnih hiš sva se, kot sem že pisal, preselila na projekt "svoja hiša". Hiša je v zadnji fazi projektiranja, se pravi, da smo v izdelavi pzi-jev oz načrtov strojnih in elektro inštalacij, torej še daleč od tega, da bi na parceli stalo karkoli drugega, kot vse tisto, kar je tam že odkar jo poznam. Trava, na koncu pas dreves in pa potok. Čudovita je, res. 

Malo manj pa je čudovita moja zdravstvena kartoteka, ki je v zadnjih letih dobila nekaj novih vpisov, ki ne zvenijo prav nič simpatično, še manj simpatično pa se je s tem, kar pomenijo vsi ti vpisi, spopadati vsakodnevno. Ampak je seveda nagnjenost k živciranju in s tem povezanimi reakcijami organizma, povsem različna od človeka do človeka. Mene osebno predvsem nažira to nekako neskončno čakanje na vsak naslednji korak, zbiranje ponudb, predračunov, dizajniranje vsake male malenkosti ... In seveda to traja. Na prvo ponubo za parket sem čakal skoraj dva tedna. In se včasih res sprašujem, kako to firmam sploh uspe; porabiti dva tedna za tri alineje in obenem preživeti. Za moje pojme je to povsem nesprejemljivo. In ker premore sodobna hiša precej več komponent, kot je le parket, je takih situacij tedensko kar nekaj. In ti sploh ne uspe sestaviti končnega stroškovnika v neko vsaj približno okusno obliko, ker vse tako faking dolgo traja, bog ne daj, da prosim za popravke ali dopolnitve. In ja, to nekomu kot sem jaz sploh ni jasno. Za kuhinjo predstaviva budget, svetovalec čez palec oceni vsoto, danes pa dobiva ponudbo, ki je za faktor 2,5 višja od estimacije. Ja pa ... fak, ne moremo tako. Vsaj za belo tehniko so bili transparetni. In takšnih stvari je malo morje. Malo morje. Ergo: hišo se, gledano z zdravstvenega aspekta, splača delati oz snovati kot nedeljsko balinanje v Mostecu, na izi, nič se ne mudi, bo že. Nekomu kot sem jaz, to sicer žal ne gre, ampak bi bilo pa verjetno najbolje. Hiša bi bila verjetno bolj polom kot ne, ampak se včasih resno vprašam, če si v bodoči pasivni hiši že kar vnaprej pripravim aktivno bolniško sobo, hehe.

In en res prijateljski nasvet; če finance niso poštimane v nulo in zalogi energije ter potrpljenja nista res enormni, raje dvakrat premislite v kaj se spuščate. Ker je, gledano kot komplet, gladko zajebano. Ker, ko sredi gradnje ugotoviš, da si nekje falil za npr 25.000 eur (katerih mimogrede nimaš niti pod razno kje dobiti), si v riti. Če gre pa za 50.000 si pa ... In se to lahko zgodi, kot bi mignil; nam se zaradi nekaj malega nezbranosti skorajda je. Takšnih hiš je po naši deželici malo morje.

Snovanje hiše je lahko čudovit umetniški proces, katerega pa pogosto zelo nevljudno kazi stalno pogledovanje k budgetu in posledično usklajevanje. V smislu, jaz bi mercedesa S, pa še za C-ja komaj naberem. Pa ja, saj štartaš pogovore pred izdelavo IDZ-ja s predstavitvijo budgeta, vendar se v celem procesu kaj hitro skrene. Navzgor, seveda. Big store of sweets je pri opcijah za hišo res enormna, ampak je treba na celoten projekt gledati trezno. In je težko, ker bi, pa nimaš. Pa bi še to, ampak nimaš. In se te pogosto loteva filing, da delaš nekaj, kar na koncu ne bo povsem to, kar si si zamislil. Pa to največkrat ni res, seveda da ne, le percepcije se z učenjem spreminjajo prekleto prehitro. In nekih opcij, ki bi jih vedno lahko še vključili v projekt, je zares ogromno. Žal, na nek finančno obupan način. 

Napadi panike oz konkretna anksioznost, erozivni gastritis, ki se kljub zdravljenju verjetno ne bo umiril, dokler hiša ne bo zares stala ipd. Pa si lahko kdo misli, kaj za vraga se tako sekiraš; ljudje smo si različni, predvsem pa o tem iskreno pišem zato, ker jih je prej podobnih meni. In bi se sam, glede vsega kar je povezano s hišo, najraje prelevil v konkretnega flegmatika. Prisežem. No, žal se ne morem, jebiga, vse sem že poizkusil. In že zares upam, da bo v nekaj mesecih vse povsem jasno, ves denar zbran, ker še nekaj let tovrstnega živciranja moj organizem zagotovo ne bo zmogel. Že zdaj gre komaj. 

Kdor razmišlja o pasivni hiši, naj računa m2 neto realne površine cca 1200-1400 eur, sploh za skeletno izvedbo morda raje še malo navzgor. Karkoli drugega po moje nima smisla. Če pa kaj ostane, sem iskreno vesel za vsakega; govorim v primeru da se dela z normalnimi in preizkušenimi komponentami, ne s kakšnimi cenenimi približki, navsezadnje je to le družinska hiša in ne nek laboratorijski eksperiment.

Pa srečno, B

torek, 29. marec 2016

Gradbeno dovoljenje je končno doma :D

Kratko in jedrnato, danes smo dobili gradbeno dovoljenje. Super občutek je, eno leto premlevanj in očitno pametnih strateških odločitev je naše popotovanje iz drvenja po slepi ulici prežarčilo v čedalje bolj simpatičen tunel, na koncu katerega se že kažejo zametki svetlobe. Jasna je odličen "šofer" :D Jah, sedaj pa precej bolj zapletenim in dražjim korakom naproti. Prostora za večje napake, glede na jasno postavljen budget, ne bo. In si ravno zato pripravljam temeljit nadzor, saj bo ta strošek, pod pogojem, da bo nadzor opravljala kompetentna oseba oz team, zagotovo upravičen; možnost za nepotrebne napake se bo tako zagotovo zmanjšala. Seveda bi rad izvajalcem 100% zaupal, a se je do sedaj še vedno izkazalo, da tovrstno početje nima smisla, saj na koncu krajšo potegne investitor. Dovolj dolgo sem se ukvarjal z industrijsko senzoriko, da mi je postalo jasno, kako stvari tečejo. Tako, na približno, vsaj ponavadi, ampak pri našem projektu, bomo skušali takšen način odrezati že na začetku. 

Aja, pa roza vrat ne bo ;)

ponedeljek, 21. marec 2016

Kul filing :)

Danes je bil kakovosten dan. Že dopoldne me je klicala Jasna glede prilagoditve določenih detajlov hiše in pa ponovnega phpp izračuna. Da seveda ne bi bili samo tehnični in uživali v projektu, me je opomnila, da je prišel še račun za odškodnino zemljišča. Ah, kaj pa je to, samo malo več kot polovica denarne merske enote pri gradnji, oz po domače jurčka eur. Hmm, kako zelo se percepcije pri gradnji hiše spremenijo in kako vrednotenje postane drugačno. No, pa saj kot navaden smrtnik moram tako funkcionirati, saj bi se mi v nasprotnem primeru lahko pri tovrstnem "razmetavanju" s prisluženim denarjem lahko tudi gladko zmešalo. Ampak seveda to ni finale pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja, kaj kmalu bo na mail priromala še ena tromestna položnica. Pa naj, če že res mora, samo da že enkrat dobimo GD in bo mir. Vsaj s tem, seveda, glavnina projekta je zaenkrat še daljna prihodnost. 

Odpujsam na banko, poravnam fevd in nazaj v pisarno, potem pa sledi še en klic, spet gnjavim vedno potrpežljivo Jasno (nekaj glede kuhinje) in mi poleg odgovora poda še povsem svež podatek, da smo z novo konfiguracijo brez večanja stroškov padli v pasivni razred pod 0,10 kar je strašno fajn :) Če se že gremo pasivo, naj bo narejeno tako kot je treba, to vedno zagovarjam. Ker je hiša že v 3D videti naravnost čudovita, je seveda nepotrebno posebej razlagati, kako zelo si jo že želimo videti in doživljati v živo. Je pa prostora za napake pri tako velikem in zahtevnem projektu zares ogromno in je potrebno biti zares pazljiv in preudaren. Če potegnem analogijo s konfiguracijo novega avtomobila; za končno konfiguracijo avta sva porabila cca 3 tedne, obsega razmišljanja glede vseh komponent pa se ne da primerjati niti v sanjah. Želja je pasivno hišo zasnovati tako, da bo tehnološko neopazna, kar pri meni pomeni, da sploh ne veš, da kaj dela, pa vendarle vse dela in to kot skrajno uigran orkester. Na tej točki dam za primerjavo naše Miele gospodinjske aparate; sploh ne veš, da jih imaš, ker vse svoje naloge opravljajo neopazno, vrhunsko, a neopazno. Kako so dobri vidiš šele takrat, ko greš kje na kaj slabšega. Seveda so nekaj dražji, ampak se ta razlika v prvem trenutku uporabe razblini. Ja, povsem preprosto. In če bo potrebno kje varčevati, to zagotovo ne bo bela tehnika. In povsem točno ta efekt bi radi dosegli z uigranostjo vseh komponent v hiši. Sem 110% prepričan, da se bo vsako varčevanje pri sistemih, ki takšno hišo definirajo kot Pasivno, izkazalo kot strel v koleno, ker lahko postane slabo zasnovana in izvedena pasivna hiša prej breme kot užitek. In si tako dragega bremena zagotovo ne želim. Seveda pa to obsega veliko učenja in razmišljanja o navadah specifične družine. Sam npr nikakor ne prenašam vročine in mi je kristalno jasno, da poleti pasivne hiše nikakor ne želim pregreti, ker jo zlepa ne shladim. Tu pač svojo vlogo odigra vrhunski toplotni ovoj, ki se pozimi izkaže kot super blagor, poleti pa je potrebno paziti. In je rešitev povsem enostavna, avtomatske žaluzije se krmilijo glede na parametre iz vremenske postaje in vse skupaj takoj dobi povsem jasno funkcijo. Ne zanimajo me možnosti prilagoditve scen luči, ne zanima me multiroom audio in podobne zadeve, tehniko doživljam kot sredstvo za udobje in varnost. Tako kot v avtu svojo vlogo zares vrhunsko opravlja radarski tempomat v kombinaciji z asistenčnimi sistemi. Le ti pač niso imeli slabega dne, jih ne boli želodec, niso razdraženi ipd, razmišljajo 1/0 in tiho opravljajo svoje dragoceno delo. Seveda jih imaš na začetku stalno pod nadzorom, saj kot človek v vse te novitete ne zaupaš kar na prvo, ampak lahko sedaj že iskreno rečem, da je vožnja s temi asistencami postala pravi balzam, sploh na avtocestah. Razbremenjenost, bi lahko dejali. Vredno vsakega centa, prav res, in po vsem tem času lahko rečem, da si avta brez vsega tega sploh ne znam več predstavljati. Pa nisem neka razvajena bogataška mimoza, brez panike, povsem navaden smrtnik sem, ki pa ceni dodelane izdelke in je, če se le da, za to pripravljen tudi plačati. 

Skratka, čaka nas še precej dela, smo pa vsak dan bližje cilju. Prihaja tudi do napak ipd, kar seveda sodi zraven, ravno zato pa je pametno natančno spremljati kaj se s projektom dogaja, saj je navsezadnje to hiša v kateri bomo prav zares tudi živeli. Z roza vhodnimi vrati ali pa brez.

četrtek, 03. marec 2016

Komunalni prispevek odmerjen

Pa je prišel, komunalni prispevek, in tako smo le še nekaj malega oddaljeni od gradbenega dovoljenja. Jupiiiduuuu :D Moram priznati, da me je zgolj 15 dnevni rok plačila nekoliko presenetil, ampak zdaj to sploh ni več važno, samo da je in da gre vse skupaj naprej :) Težko je opisati, kako zelo si želimo, da bi že lahko napočil čas za gradnjo, ampak bo treba kar lepo počakati in seveda vse oddelati "by the book". 
Ko dobimo gradbeno dovoljenje se Jasna loti izdelave PZI-jev, midva pa pričakovane norišnice v firmi. Roko na srce, sploh ne vem, če se veselim klasično-slovenskega opazovanja gradnje hiše (biti skoraj vsak dan na objektu), tako ali tako pa bo prisoten nadzor. Na nek način bi bil vsak dan tam, po drugi strani se mi pa res ne da vsak dan delati 190 km. Jih bomo v prihodnjih letih kar krepko oddelali, hehe. 

Teoretično je projekt že kar jasno določen, tudi predračuni se nabirajo in se slika dodobra kristalizira. Cena na m2 je pri našem projektu nekoliko višja, ker je 131 m2 nerealna površina zaradi ogromne galerije, ki se razteza čez dobršen del hiše. Vsa družinskost zasnove se bo kmalu pokazala, ampak menimo, da nam je uspelo ravno prav. Hiša je ravno prav unikatna, a vseeno dovolj slovensko klasično naravnana, da ne bo kakšnih šokov. Jasna je s projektom res zadela (seveda je znala iz naju tudi izvleči, kaj želimo), pričakujemo pa, da bo v končni izvedbi še bolj pravljična. In kameleonska, saj se bo zaradi temnenja oz sivenja macesnove fasade sčasoma spremenila iz skoraj svetle lesene hiške v cosy skandinavsko podeželsko hiško. Več hiš na en mah, hehe ;)

četrtek, 14. januar 2016

Oddajamo vlogo za gradbeno dovoljenje

No, pa je napočil tako pričakovan trenutek in sicer, danes gre naprej vloga za gradbeno dovoljenje. Ene 15 kg papirologije v Jasninem avtu mi je povedalo dovolj. Jejkssss. Me prav zanima, če je tudi v npr sosednji Avstriji samo vložka v papir za cca tri paklce pisarniškega papirja po petsto kosov in najbrž eno celo kartušo za printer. Groza. No, ampak naj ves ta papir doseže svoj namen :D Jasna, super hvala za vse do sedaj in le še zavriskam juhej, juhej :)