četrtek, 21. april 2016

Da ne bo pomote

Ljudje smo si seveda zelo različni in nekaj, kar mene nažira, nekaterih sploh ne. Vse to pišem zato, da si kdo, ob prebiranju prejšnjih zapisov, ne bi ustvaril mnenja, da je gradnja obvezno tako velik stres, kot ga doživljam sam. Sploh ni nujno, je pa v vsakem primeru naporno; vsak posameznik ima seveda svojo percepcijo definicije napora. Sam sem perfekcionist, kar je daleč od prijetnega, predvsem pa je to v življenju povsem neprimerno in nepotrebno, saj je funkcioniranje pogosto na meji utopičnosti. In rezultati prepogosto, že zaradi same statistike, ne morejo biti takšni, kot bi si jih želel. Jebiga, saj se učim in skušam spremeniti; upam da mi uspe, preden me spet kakšen burnout ne  razsuje preko meja popravljivega. In to zgolj zaradi tega, ker stalno premlevam to in ono; pri hiši je zaloge za premlevanje, če si investitor tega seveda sploh želi, skorajda neomejeno, sod brez dna, če je pa poleg vsega še perfekcionist in laik obenem, pa je to idealna kombinacija za kakšen izpad psihofizičnih sposobnosti. Ker v nekem trenutku enostavno zmanjka vrvice. Tema. Bolniška. Burnout. Odkurjen do konca. Ja, in tega se je potrebno paziti. Seveda, ponavljam, če je oseba, ki se loteva tovrstnega podviga, k temu tudi nagnjena. Drugače ni panike; utrujenost je prisotna, ampak gre vse mimo. Nas je pa več od tega procesa kar utrujenih. Govorim seveda o lastnem projektu in ne ponudnikih tipskih hiš. Ampak ja, če dočakam konec gradnje in že tako pričakovano selitev v enem kosu, potem mi naše hišice ne more niti pod razno nadomestiti noben ponudnik tipskih hiš. "Sto ljudi, sto čudi" pravi fraza, in prav je tako. Zadnjič sem bežno spoznal par, ki je pri enem izmed komercialnih ponudnikov naročil custom hišo. Kar pomeni, da jima je bilo že tako ali tako prihranjenega precej dela, ko pa je pogovor nanesel na komponente, pa je bil odgovor, da sta pač (kar se tiče elektro in strojnih inštalacij) vzela to, kar oni splošno ponujajo. Se pravi glede toplotne črpalke in rekuperatorja sploh nista nič iskala, okna imajo default in mi je bilo s strani gospe razloženo, da je pri vsem skupaj najtežje izbrati ploščice in opremiti sobe. Malo sem čukasto gledal, ampak ja, ta sistem je za nekoga, ki o vsem skupaj dejansko nima pojma (in ga več niti ne želi imeti), saj gleda na bodočo hišo kot na nekaj v kar ni potrebno vlagati zelo veliko energije, ker najbrž itak ne ve kaj bi s tem, naravnost perfekten. Ko sem se zalotil, da sem vse slišal prav, sem si lahko samo zamrmral nekaj o tem, da je izbira ploščic zagotovo najbolj kompleksen del gradnje. In najzahtevnejši. Zame seveda. Ja, in potem svizec ... Ko se bo potrebno ukvarjati s ploščicami, bo vsega že skoraj konec. Komaj čakam. Aja, mož je videti precej bolj zdelan, ker je na objektu veliko in ploščice več kot očitno pri njem ne sodijo v kategorijo najpomembnejših vložkov kreativnosti in energije. Gospa pa gradnjo vidijo po svoje. In ona gradnje hiše nikoli ne bo opisala kot stres. Blagor ji. Iskreno. Kot sem že napisal, vsak po svoje :D

torek, 05. april 2016

Osebna rekapitulacija

Gradnja hiše zagotovo ni najbolj enostaven projekt, katerega se lahko loti povprečen državljan naše sicer čudovite deželice. Precej bolj enostavno je narediti nič. Ampak ker nisva takšna, sva se resneje lotila snovanja oz razvijanja ideje že 2012. In upala, da se bo nekako kar zgodilo. No, pa se ni "kar zgodilo". Od ideje oz pogovorov s komercialnimi ponudniki montažnih hiš sva se, kot sem že pisal, preselila na projekt "svoja hiša". Hiša je v zadnji fazi projektiranja, se pravi, da smo v izdelavi pzi-jev oz načrtov strojnih in elektro inštalacij, torej še daleč od tega, da bi na parceli stalo karkoli drugega, kot vse tisto, kar je tam že odkar jo poznam. Trava, na koncu pas dreves in pa potok. Čudovita je, res. 

Malo manj pa je čudovita moja zdravstvena kartoteka, ki je v zadnjih letih dobila nekaj novih vpisov, ki ne zvenijo prav nič simpatično, še manj simpatično pa se je s tem, kar pomenijo vsi ti vpisi, spopadati vsakodnevno. Ampak je seveda nagnjenost k živciranju in s tem povezanimi reakcijami organizma, povsem različna od človeka do človeka. Mene osebno predvsem nažira to nekako neskončno čakanje na vsak naslednji korak, zbiranje ponudb, predračunov, dizajniranje vsake male malenkosti ... In seveda to traja. Na prvo ponubo za parket sem čakal skoraj dva tedna. In se včasih res sprašujem, kako to firmam sploh uspe; porabiti dva tedna za tri alineje in obenem preživeti. Za moje pojme je to povsem nesprejemljivo. In ker premore sodobna hiša precej več komponent, kot je le parket, je takih situacij tedensko kar nekaj. In ti sploh ne uspe sestaviti končnega stroškovnika v neko vsaj približno okusno obliko, ker vse tako faking dolgo traja, bog ne daj, da prosim za popravke ali dopolnitve. In ja, to nekomu kot sem jaz sploh ni jasno. Za kuhinjo predstaviva budget, svetovalec čez palec oceni vsoto, danes pa dobiva ponudbo, ki je za faktor 2,5 višja od estimacije. Ja pa ... fak, ne moremo tako. Vsaj za belo tehniko so bili transparetni. In takšnih stvari je malo morje. Malo morje. Ergo: hišo se, gledano z zdravstvenega aspekta, splača delati oz snovati kot nedeljsko balinanje v Mostecu, na izi, nič se ne mudi, bo že. Nekomu kot sem jaz, to sicer žal ne gre, ampak bi bilo pa verjetno najbolje. Hiša bi bila verjetno bolj polom kot ne, ampak se včasih resno vprašam, če si v bodoči pasivni hiši že kar vnaprej pripravim aktivno bolniško sobo, hehe.

In en res prijateljski nasvet; če finance niso poštimane v nulo in zalogi energije ter potrpljenja nista res enormni, raje dvakrat premislite v kaj se spuščate. Ker je, gledano kot komplet, gladko zajebano. Ker, ko sredi gradnje ugotoviš, da si nekje falil za npr 25.000 eur (katerih mimogrede nimaš niti pod razno kje dobiti), si v riti. Če gre pa za 50.000 si pa ... In se to lahko zgodi, kot bi mignil; nam se zaradi nekaj malega nezbranosti skorajda je. Takšnih hiš je po naši deželici malo morje.

Snovanje hiše je lahko čudovit umetniški proces, katerega pa pogosto zelo nevljudno kazi stalno pogledovanje k budgetu in posledično usklajevanje. V smislu, jaz bi mercedesa S, pa še za C-ja komaj naberem. Pa ja, saj štartaš pogovore pred izdelavo IDZ-ja s predstavitvijo budgeta, vendar se v celem procesu kaj hitro skrene. Navzgor, seveda. Big store of sweets je pri opcijah za hišo res enormna, ampak je treba na celoten projekt gledati trezno. In je težko, ker bi, pa nimaš. Pa bi še to, ampak nimaš. In se te pogosto loteva filing, da delaš nekaj, kar na koncu ne bo povsem to, kar si si zamislil. Pa to največkrat ni res, seveda da ne, le percepcije se z učenjem spreminjajo prekleto prehitro. In nekih opcij, ki bi jih vedno lahko še vključili v projekt, je zares ogromno. Žal, na nek finančno obupan način. 

Napadi panike oz konkretna anksioznost, erozivni gastritis, ki se kljub zdravljenju verjetno ne bo umiril, dokler hiša ne bo zares stala ipd. Pa si lahko kdo misli, kaj za vraga se tako sekiraš; ljudje smo si različni, predvsem pa o tem iskreno pišem zato, ker jih je prej podobnih meni. In bi se sam, glede vsega kar je povezano s hišo, najraje prelevil v konkretnega flegmatika. Prisežem. No, žal se ne morem, jebiga, vse sem že poizkusil. In že zares upam, da bo v nekaj mesecih vse povsem jasno, ves denar zbran, ker še nekaj let tovrstnega živciranja moj organizem zagotovo ne bo zmogel. Že zdaj gre komaj. 

Kdor razmišlja o pasivni hiši, naj računa m2 neto realne površine cca 1200-1400 eur, sploh za skeletno izvedbo morda raje še malo navzgor. Karkoli drugega po moje nima smisla. Če pa kaj ostane, sem iskreno vesel za vsakega; govorim v primeru da se dela z normalnimi in preizkušenimi komponentami, ne s kakšnimi cenenimi približki, navsezadnje je to le družinska hiša in ne nek laboratorijski eksperiment.

Pa srečno, B