torek, 05. april 2016

Osebna rekapitulacija

Gradnja hiše zagotovo ni najbolj enostaven projekt, katerega se lahko loti povprečen državljan naše sicer čudovite deželice. Precej bolj enostavno je narediti nič. Ampak ker nisva takšna, sva se resneje lotila snovanja oz razvijanja ideje že 2012. In upala, da se bo nekako kar zgodilo. No, pa se ni "kar zgodilo". Od ideje oz pogovorov s komercialnimi ponudniki montažnih hiš sva se, kot sem že pisal, preselila na projekt "svoja hiša". Hiša je v zadnji fazi projektiranja, se pravi, da smo v izdelavi pzi-jev oz načrtov strojnih in elektro inštalacij, torej še daleč od tega, da bi na parceli stalo karkoli drugega, kot vse tisto, kar je tam že odkar jo poznam. Trava, na koncu pas dreves in pa potok. Čudovita je, res. 

Malo manj pa je čudovita moja zdravstvena kartoteka, ki je v zadnjih letih dobila nekaj novih vpisov, ki ne zvenijo prav nič simpatično, še manj simpatično pa se je s tem, kar pomenijo vsi ti vpisi, spopadati vsakodnevno. Ampak je seveda nagnjenost k živciranju in s tem povezanimi reakcijami organizma, povsem različna od človeka do človeka. Mene osebno predvsem nažira to nekako neskončno čakanje na vsak naslednji korak, zbiranje ponudb, predračunov, dizajniranje vsake male malenkosti ... In seveda to traja. Na prvo ponubo za parket sem čakal skoraj dva tedna. In se včasih res sprašujem, kako to firmam sploh uspe; porabiti dva tedna za tri alineje in obenem preživeti. Za moje pojme je to povsem nesprejemljivo. In ker premore sodobna hiša precej več komponent, kot je le parket, je takih situacij tedensko kar nekaj. In ti sploh ne uspe sestaviti končnega stroškovnika v neko vsaj približno okusno obliko, ker vse tako faking dolgo traja, bog ne daj, da prosim za popravke ali dopolnitve. In ja, to nekomu kot sem jaz sploh ni jasno. Za kuhinjo predstaviva budget, svetovalec čez palec oceni vsoto, danes pa dobiva ponudbo, ki je za faktor 2,5 višja od estimacije. Ja pa ... fak, ne moremo tako. Vsaj za belo tehniko so bili transparetni. In takšnih stvari je malo morje. Malo morje. Ergo: hišo se, gledano z zdravstvenega aspekta, splača delati oz snovati kot nedeljsko balinanje v Mostecu, na izi, nič se ne mudi, bo že. Nekomu kot sem jaz, to sicer žal ne gre, ampak bi bilo pa verjetno najbolje. Hiša bi bila verjetno bolj polom kot ne, ampak se včasih resno vprašam, če si v bodoči pasivni hiši že kar vnaprej pripravim aktivno bolniško sobo, hehe.

In en res prijateljski nasvet; če finance niso poštimane v nulo in zalogi energije ter potrpljenja nista res enormni, raje dvakrat premislite v kaj se spuščate. Ker je, gledano kot komplet, gladko zajebano. Ker, ko sredi gradnje ugotoviš, da si nekje falil za npr 25.000 eur (katerih mimogrede nimaš niti pod razno kje dobiti), si v riti. Če gre pa za 50.000 si pa ... In se to lahko zgodi, kot bi mignil; nam se zaradi nekaj malega nezbranosti skorajda je. Takšnih hiš je po naši deželici malo morje.

Snovanje hiše je lahko čudovit umetniški proces, katerega pa pogosto zelo nevljudno kazi stalno pogledovanje k budgetu in posledično usklajevanje. V smislu, jaz bi mercedesa S, pa še za C-ja komaj naberem. Pa ja, saj štartaš pogovore pred izdelavo IDZ-ja s predstavitvijo budgeta, vendar se v celem procesu kaj hitro skrene. Navzgor, seveda. Big store of sweets je pri opcijah za hišo res enormna, ampak je treba na celoten projekt gledati trezno. In je težko, ker bi, pa nimaš. Pa bi še to, ampak nimaš. In se te pogosto loteva filing, da delaš nekaj, kar na koncu ne bo povsem to, kar si si zamislil. Pa to največkrat ni res, seveda da ne, le percepcije se z učenjem spreminjajo prekleto prehitro. In nekih opcij, ki bi jih vedno lahko še vključili v projekt, je zares ogromno. Žal, na nek finančno obupan način. 

Napadi panike oz konkretna anksioznost, erozivni gastritis, ki se kljub zdravljenju verjetno ne bo umiril, dokler hiša ne bo zares stala ipd. Pa si lahko kdo misli, kaj za vraga se tako sekiraš; ljudje smo si različni, predvsem pa o tem iskreno pišem zato, ker jih je prej podobnih meni. In bi se sam, glede vsega kar je povezano s hišo, najraje prelevil v konkretnega flegmatika. Prisežem. No, žal se ne morem, jebiga, vse sem že poizkusil. In že zares upam, da bo v nekaj mesecih vse povsem jasno, ves denar zbran, ker še nekaj let tovrstnega živciranja moj organizem zagotovo ne bo zmogel. Že zdaj gre komaj. 

Kdor razmišlja o pasivni hiši, naj računa m2 neto realne površine cca 1200-1400 eur, sploh za skeletno izvedbo morda raje še malo navzgor. Karkoli drugega po moje nima smisla. Če pa kaj ostane, sem iskreno vesel za vsakega; govorim v primeru da se dela z normalnimi in preizkušenimi komponentami, ne s kakšnimi cenenimi približki, navsezadnje je to le družinska hiša in ne nek laboratorijski eksperiment.

Pa srečno, B